Program 2026/2.1 Delo, družina in socialne zadeve: Razlika med redakcijama

Slovenija mora odločno zatreti verige izkoriščanja, kjer se tuje delavce uvaža v pogoje, ki mejijo na suženjsko delo. Okrepili bomo nadzor nad agencijami, podizvajalci in posredniki ter uvedli strožje kazni za delodajalce, ki kršijo temeljne delovne pravice. Žrtvam bomo zagotovili varno prijavo, pravno pomoč in zaščito pred maščevanjem.

Prekarni delavci potrebujejo organizirano in učinkovito zaščito, saj so pogosto brez realne pogajalske moči. Podprli bomo nastanek in stabilno financiranje oblik sindikalnega organiziranja, ki so prilagojene platformnemu delu, s.p.-jem, avtorskemu in študentskemu delu. Cilj je enak standard dostojnega dela za vse, ne glede na pogodbeno obliko.

Naraščajoča neenakost ruši družbeno kohezijo, zmanjšuje zaupanje v institucije in ustvarja “dve Sloveniji”: tiste, ki si lahko privoščijo vse, in tiste, ki ne morejo do konca meseca. Zavzemamo se za politike, ki krepijo plače, dostop do javnih storitev in pravičnejšo porazdelitev bremen. Ukrepe bomo usmerili v izboljšanje položaja ljudi z nizkimi prihodki in zmanjšanje izkoriščanja na trgu dela.

Slovenija potrebuje prehod v modernejši model dela, kjer produktivnost in kakovost življenja rasteta skupaj. Postopno bomo podprli skrajševanje delovnega časa brez znižanja plač, najprej z pilotnimi projekti in spodbudami v panogah, kjer je to izvedljivo. Manj izgorelosti, manj bolniških odsotnosti in več časa za družino pomeni močnejšo družbo in bolj zdravo delovno okolje.

Državne štipendije morajo ostati orodje socialne pravičnosti, ne pa mehanizem kaznovanja zaradi življenja, ki prinese nepričakovane ovire. Uvedli bomo jasna in pravična pravila: če so bile štipendije dodeljene po socialnih kriterijih, naj se tudi vračanje presoja po enakih kriterijih, z možnostjo odloga ali odpisa. Sistem mora biti predvidljiv, človeški in usmerjen v dokončanje izobraževanja, ne v ustvarjanje dolgov.

Delo ob vikendih in praznikih je poseg v družinsko življenje, zdravje in prosti čas, zato mora biti pošteno plačano. Zavzemamo se za zakonsko dvig dodatkov in minimalnih urnih postavk za ta dela, da se izkoriščanje v praksi ne splača. To je jasen standard spoštovanja ljudi, ki držijo gospodarstvo in storitve pokonci, ko imajo drugi prost dan.

V maloprodaji so urniki pogosto brutalni, nepredvidljivi in psihofizično izčrpavajoči. Uveljavili bomo minimalni standard dveh prostih dni na teden, pri čemer mora biti vsaj en dan praviloma vikend, razen če delavec prostovoljno izbere drugače. Delo v trgovini mora postati normalno delo z normalnim življenjem, ne pa stalna pripravljenost.

Prekratki odmori med izmenami povečujejo poškodbe, izgorelost in dolgotrajne zdravstvene posledice. Okrepili bomo inšpekcijski nadzor, uvedli višje kazni za sistematične kršitve ter obvezno digitalno sledljivost razporedov pri rizičnih delodajalcih. Pravica do počitka ni administrativni detajl, ampak temelj zdravja in varnosti.

Brezdomstvo ni osebni neuspeh, ampak družbeni alarm, da sistem ne deluje. Podprli bomo gradnjo in pridobivanje namenskih nastanitev ter širitev modelov “Housing First”, kjer stanovanje pride najprej, šele nato reševanje drugih težav. Ključ je stabilna streha nad glavo, saj brez nje ne moreš urejati zaposlitve, zdravja ali dokumentov.

Kaznovanje brezdomstva je nesmiselno in nehumano, ker kazen zadene ljudi, ki že tako nimajo ničesar. Takšne globe ne rešujejo javnega reda, ampak samo poglabljajo izključenost in stisko. Zavzemamo se za odpravo represivnih pristopov ter zamenjavo z socialnimi intervencijami, ki dejansko zmanjšajo število ljudi na ulici.

Velik del brezdomstva je povezan z neobravnavanimi psihičnimi stiskami, travmami in odvisnostmi, ki se na ulici samo še poslabšajo. Vzpostavili bomo dostopne programe psihosocialne podpore, mobilne ekipe in nizkopražne storitve brez birokratskih ovir. Cilj je, da pomoč pride do človeka hitro, ne šele takrat, ko je prepozno.

Država in občine ne smejo reagirati šele, ko se pojavijo tragedije ali ko so kapacitete prepolne. Uvedli bomo sistem zgodnjega opozarjanja, boljše sodelovanje centrov za socialno delo, zdravstvenih služb in nevladnih organizacij ter proaktivno terensko delo. Preprečevanje je cenejše, učinkovitejše in predvsem bolj človeško kot krizno gašenje.

Vsaka večja skupnost potrebuje varno točko, kjer človek dobi osnovno zaščito: toplo zavetje, higieno, hrano, pogovor in informacije. Podprli bomo širitev dnevnih in nočnih centrov ter stabilno financiranje kadra, da ne bodo odvisni od improvizacije in prostovoljstva. To je minimum civilizacijskega standarda, ki preprečuje širše socialne in zdravstvene posledice.

Mladi potrebujejo prostore, kjer lahko ustvarjajo, se družijo, razvijajo talente in dobijo podporo tudi v stiskah — ne pa da so prepuščeni ulici ali komercialnim vsebinam. Obnovili bomo mrežo mladinskih centrov in uvedli program sofinanciranja malih koncertnih prizorišč, vadbenih prostorov in kulturnih mikro-infrastruktur po regijah. To ni luksuz, ampak naložba v mentalno zdravje, kulturno živost in lokalno skupnost.

=== Predlagani ukrepi: ===

Zavzemali se bomo za to, da se obseg nezakonitih migracij prek Evrope (brez dokumentov, na skrivaj, mimo pravil) z ustreznimi ukrepi skrči na minimum.

S to politiko je treba prenehati, saj nastanitev in oskrba prosilcev za azil tekom dolgotrajnih azilnih postopkov za državo predstavlja nepotreben strošek, za begunce, ki v negotovosti čakajo na izid postopka pa je tak sistem nehuman. Po drugi strani dolgotrajnost koristi ravno tistim migrantom, ki niso begunci, in azilne postopke zlorabljajo za namene svojega potovanja proti ciljnim državam. Nastanitveni azilni centri za nikogar ne bi smeli postati njegov dom, temveč le kratka, prehodna nastanitev.

Drug nujni ukrep je, da država prične z doslednim izvajanjem vračanja zavrnjenih prosilcev za azil in drugih tujcev brez dovoljenja za prebivanje v njihove države izvora. Število tovrstnih vračanj iz Slovenije v države izvora je že od nekdaj zanemarljivo nizko. Namesto tega slovenski organi migrante bodisi vračajo čez mejo na Hrvaško (kar nima nobenega praktičnega učinka, saj isti ljudje v kratkem ponovno vstopijo v Slovenijo) ali jim pustijo, da nadaljuje svojo pot naprej proti ciljnim državam, kar dela Slovenijo privlačno kot državo nezakonitega tranzita. Z vzpostavitvijo doslednega vračanja v države izvora bi Slovenija po drugi strani tujce, ki niso begunci, učinkovito odvračala od nezakonitega vstopa v državo.

Seveda pa v nobenem primeru ne smemo dopustiti vračanja ljudi, ki v azilnem postopku izkažejo, da so v izvorni državi ogroženi, (tj. beguncev) ali pri katerih obstajajo drugi izjemni zadržki iz naslova varovanja človekovih pravic.

Upoštevaje, da so begunci ljudje, ki se ne morejo vrniti v svojo državo, ker bi tam utrpeli usmrtitev, mučenje, neupravičeno kaznovanje ali ogroženost zaradi vojne, ima svetovna skupnost moralno (in tudi pravno) dolžnost, da jih zaščiti in jim omogoči dostojno življenje.

Nazadnje poudarjamo, da je treba vsem sprejetim beguncem zagotoviti učinkovito integracijo, tako da se v najhitrejšem možnem času osamosvojijo in s svojim delom, podjetniškimi iniciativami in drugim vložkom prispevajo k dobrobiti družbe.

Pirati si zavzemamo tudi za druge ukrepe, ki bodo zmanjšali privlačnost nezakonitega potovanja v Evropo. Za ta namen je treba ostro nastopiti proti nezakonitemu zaposlovanju tujcev, do katerega prihaja v nekaterih državah članicah in ki je med poglavitnimi spodbujevalnimi dejavniki iregularnega priseljevanja. Pirati podpiramo tudi reševanje vzrokov iregularnih migracij v njihovih krajih izvora, tako z mirovno politiko kot razvojno pomočjo. Nazadnje so izboljšave potrebne tudi pri ureditvi zakonitih migracij; državljanom tretjih držav je treba omogočiti prebivanje in delo ali študij v Evropi v obsegu in na način, ki bo maksimiral pozitivne učinke tako za države sprejema kot države izvora. Če v Evropski uniji obstaja potreba po tuji delovni sili, naj se ta zagotovi na zakonit način, izkoriščanje iregularnih migrantov pa naj postane stvar preteklosti.

Pirati si torej zavzemamo za pravičen, zakonit in urejen sistem upravljanja z migracijami, v skladu s katerim bo nezakonito prehajanje meja zmanjšano na minimum, preprosto zato, ker migranti zanj ne bodo več motivirani: beguncem bodo omogočene zakonite poti in dejanska zaščita v tretjih državah, ostali iregularni migranti pa ne bodo več imeli možnosti dela na črno in zlorabe azilnih postopkov ter bodo ob vsakem stiku z oblastmi hitro vrnjeni v svoje države izvora.

Pirati priznavamo tudi pomembnost fizičnega varovanja meja, vendar opozarjamo, da je samo na tak način, brez zgoraj opisanih ukrepov, nezakonite migracije nemogoče ustaviti. Posebej opozarjamo, da postavljanje ograj, prodaja tehnologije za nadzor meja in zaposlovanje velikega števila varnostnega osebja predstavlja obsežno globalno gospodarsko panogo, v kateri privatna podjetja v povezavi z oblastmi ustvarjajo ogromne zaslužke. Glede na to, zmanjšanja obsega nezakonitih migracij prek sistema »varovanja mej« niti ne gre pričakovati, saj poslovno-birokratski kompleks, ki z njim upravlja, ni motiviran za končno rešitev problema. Vedno nove migrante namreč nujno potrebuje za nadaljevanje svoje dobičkonosne dejavnosti.